Ultrablues

Ko tekma le izgovor, da napišeš knjigo o teku, in ko potem ta knjiga sploh ne govori o teku…

B022 Ultrablues 2

V prvi tekaški knjigi, v katero sem investiral, Od jogginga do maratona, Galloway definira naravni razvoj tekača preko Začetnika in Rekreativca v Tekmovalca, ter nato Atleta s končnim napredovanjem do Pravega tekača, tiste ultimativne in najpopolnejše izmed vseh faz, ko točno veš, da boš pretekel svojo dnevno dozo km, čeprav ne točno kdaj, ko ne postaneš tečen zaradi dneva brez teka, ko mirno prebereš najnovejši članek o škodljivosti teka, si zavežeš superge ter žvižgajoče premeriš Rožnik po dolgem in po čez, ko brez problema ugasneš budilko ter odtečeš mrzlo vlažni jutranji krog mnogo preden raznašalci časopisov zalaufajo svoje mopede in, ko lahko brez slabe vesti po dveh kilometrih odviješ zaradi slabega počutja nazaj domov. Glede na to, da si počasi domišljam spogledovanje z včlanitvijo v ta najpopolnejši tekaški klub, se (morebiti neupravičeno?) začenjam počutiti dovolj kompetentnega, da tudi sam izrazim svoje mnenje o nedavno prebrani knjigi.

In ker gre za malce posebno knjigo, upam da ne bo recenzija izzvenela preveč tehnično, rutinirano, v smislu: “Knjiga je sestavljena iz zgodb treh tekačev, katere povezujejo priprave na skupno ultra tekaško tekmo. Iz treh zornih pogledov na preko 450 straneh spremljamo njihove težave, užitke ter motivacijo, dnevno žongliranje s časom ter odpovedovanjem. Predvsem se mi je zdelo zanimivo…bla bla bla…bla bla bla…”

Ker knjiga, ki jo pišeš celo življenje, potrebuje precej več. Za takšno knjigo razumeti, moraš takšno knjigo tudi živeti. Ob predpostavki, da sem jo razumel, oz. ob predvidevanju da mi bodo avtorji oprostili, če je nisem razumel, moram napisati, da sam tudi želim napisati tako knjigo. Knjigo, ki so jo napisali Pravi tekači po Galloway-evi definiciji, čeprav so morebiti izpustili kakšne razvojne stopnje, preko katerih smo ostali morali. In bolj ko premišljujem o knjigi, bolj se mi dozdeva, da je bila tekma Zion le izgovor, da so napisali knjigo. Tako kot eni tekmujejo(mo) zaradi tako ali drugače povzročene potrebe po samodokazovanju, dokazovanju drugim ali pa zgolj zato, da lažje treniramo. Tudi sam sem se mnogokrat spraševal zakaj si nadevam štartne številke in se gužvam na štartnih črtah, v končni fazi zakaj sploh pritiskam tisti rdeči gumb na Polarju in zakaj imam ta Excel za računanje raznih številk. In zakaj še vedno ne znam odgovorit na najbolj zoprno vprašanje, ki ti ga lahko postavi novinar z več navadnimi čevlji v garderobi kot supergami: “Zakaj tečeš?” Odgovor, za katerega moraš napisati vsaj knjigo, in Samu, Boštjanu ter Žigi, vsem prekaljenim tekačem, ki imajo vsaj toliko kilometrine na tipkovnici kot v supergah, je to uspelo. To je tista nit knjige, ki sem jo npr. pri McDougall-ovi “Rojeni za tek” pogrešal. Knjiga je samo en dolg odgovor na to zoprno vprašanje, na katerega odgovarjaš celo življenje, katerega odgovor je netekačem bolj kot ne nerazumljiv. Ko veš, zakaj si vsakič obuješ superge, greš ven iz te tako tople cone udobja se učiti o sebi, okoliškem svetu, svojim (ne)omejitvah, svoji lenobi, in če dovolj dolgo vztrajaš pride sem ter tja do tistega nenadkriljivega občutka svobode, tistega občutka lahko delam kar hočem, tukaj sem sam, tukaj mi nihče nič ne more, to je moj happy place. Nekakšna ekspresija samega sebe, za katerim omejeni na drugih področjih tako hlepimo.

Temu primeren je tudi zelo kratek opis tekme same, Ziona namreč, glavni poudarek je na tisti bolj pomembni tekmi, tekmi življenja. Tekmi življenja, na katero so nas prijavili in po najboljših močeh pripravili starši, tekmi brez štartne številke in brez jasnih opisov prog, okrepčevalnic in vmesnih postankov, na kateri vmesni časi pomenijo bore malo in tekmi, v kateri prvi niso nujno prvi. In te tri svoje tekme so odlično popisali, se v bistvu popolnoma razgalili in več ali manj nič zamolčali…

In če zaključim ta moja malce neurejena razmišljanja, s knjigo sem dobil več, kolikor sem od nje pričakoval, zaradi katere bom v nadaljnjih tekih še bolj užival kot sem do sedaj, preko katere bom še žaje pretekel svoje napačne odločitve in naredil še en korak več proti včlanitvi v ta klub, v katerem me že čakajo Samo, Boštjan ter Žiga. Zaključil bom pa na zoprn način: “In ti? Zakaj tečeš?”

B022 Ultrablues 1

(Apologies to all my English readers that this post is only in Slovene language. The above mentioned book is unfortunately also available only in Slovene.)

Photo credit: Ultrablues Facebook page

 

the_post_thumbnail

2 thoughts on “Ultrablues

  1. Katja

    Zelo dobro si tole zapisal. Knjige še nisem prebrala, si me pa s svojim pisanjem vzpodbudil, da to storim. Zakaj tečem? Po moje zaradi občutka izpopolnjenosti, ki mi ga tek daje. Ko je vse odvisno le od mene in tega koliko vložim v to, ter nobenega drugega. Rezultati so odvisni od tega koliko vložim v tek, koliko sem pripravljena trenirati in nihče tega ne more narediti namesto mene. Morda tudi zaradi občutka samodokazovanja sebi, da zmorem premikati časovne meje, pa čeprav se z leti pomikajo le za par minut. Morda tudi zato, ker rada tečem s partnerjem in ko tečem z njim je občutek povezanosti še močnejši. Predvsem pa zaradi občutka svobode, ko je pred tabo le cesta, ali hrib, ki ga moraš osvojiti in ko na koncu ustaviš uro in je občutek popolnosti kar naenkrat doživet (pa čeprav ti je včasih težko, da bi skoraj bruhal – po kakšnih intervalih na štadionu). Evo, zato 🙂

    Reply

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *