Prvega ne pozabiš nikoli

Vlečem iz osebnega arhiva, spomini na prvo tekaško tekmo (Študentski tek na grad) in prvo triatlonsko tekmo (Šprint Triatlon Ptuj). Pod šifro #BiliSuToDivniTrenuci


9.5.2002, srce v rdečih obratih, pljuča hoče raznest, mravljinci od hrbta do vratu in v dlaneh, še zadnjih 200 m klanca Teka na grad, slika čist motna, zvok navijačev preglasi hropenje, v glavi pa odmeva samo “kva je dobr, kva je dobr…”

(Po tej prvi tekmi preteče precej vode in nekaj maratonov kasneje pade odločitev, da bi bilo dobro v Curriculum vitae imeti vpisanega tudi tistega Ironmana. Ja, in seveda na Triglav se ne pride kar na direkt…)

9.5.2010, z bratom v bazenu na štartu šprint triatlona Ptuj. Sirena, mal mlatenja, mal popite vode, takoj rdeči obrati, po glavi pa “kje so mene najdl…” Že po dveh obratih pozabim katero dolžino plavam, tko da vsak obrat prvega v progi prinese malce razočaranja, bazen se mi pa zdi da po vsakem obratu mal podaljšajo. Potem pa končno prvi iz moje proge zleze ven, nekaj kasneje še sam zadnjič zagrabim rob bazena, se nekak skobacam ven, noge pa telečje in nekak nočjo sodelvat. Pogledam na uro, kaže 00, sem seveda pozabu stisnt na štartu. Tek do kolesa kar paše, se končno ornk nadiham zraka, tranzicija gre za prvič kar tekoče. OK, vlačenje premajhne kolesarske majce na mokr hrbet sem podaljšal še do tretjega km na kolesu, ampak sekund nisem velik zgubu. Dohitim par kolesarjev, se mal pošlepamo, potem pa nas ujame večja skupina boljših kolesarjev. Fino, v zavetrju frči, pa še dost so močni, da mi ni treba nč kej v ospredju delat. Tole pa sploh ni tko zlo težko, pulz končno mal v oranžno in zeleno območje, potem pa prvi izmed 180 obratov na krožnem. Ga mal preveč na zihr vzamem, moji kolesarski kolegi pa seveda ne počakajo, sem takoj izven zavetrja, pritisnem na pedala, pulz spet v rdečem, noge kisle, ostanem sam. Pa še na četrini bicikla nisem… Jao jao, spet garanje in spet “kje so mene najdl…”, kilometri se pa vlečejo in vlečejo. Še zadnji obrat, še dva ovinka, že vidim črto in sodnika ki maha. Drugo tranzicijo izvedem skoraj kot profi, čevlje sezujem na biciklu, stil edin mal pokvari čevelj, ki mi pade s pedala in ga moram pobirat. Ampak tistih par izgubljenih sekund pozabim takoj ko so na nogah superge. Končno, samo še tekec, teh par km res ne bo problem. Če verjameš. Noge nekako čudne, ampak se po par sto metrih unesejo in začnejo sodelvat. Haha, payback time. Dobr občutek, ko prehitevam drese, ki se jih spomnim iz tistega 180 obrata, se energija kar polni ob vsakem. Kar malo pozabim, kolk me v bistvu vse boli, od rok, ram, hrbta, noge še najmanj. Ja, pa pljuča seveda hoče raznest, pulza sploh več ne čutim, ampak vse pod kontrolo, začnem skoraj uživati. Dva obrata do cilja pa postajajo noge nekam sumljivo težke, odriv ni več tko lahek kot še minuto nazaj, pokonc me drži samo še misel, da bo zdej zdej vsega konc. In ja, vidim cilj, ustavim štoparco, občutek olajšanja, vsega je konc. Pa smo prežvel, bratec pride kmalu v cilj, takoj analiza tekme, kaj je blo dobr, kje so šle sekunde, kaj bo treba spremenit. Vmes pa seveda nalivanje z sokom in basanje s piškoti, tistimi, “ki so tako dobri da jih nikoli ne zmanjka”, ampak pašejo. Čist nek nov občutek, kot da bi te nekdo najprej s palco pretepu in nato z valarjem čez zapelju. Ampak “paše… Kva je dobr…”

the_post_thumbnail

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *